O nas
NAŠA ZGODBA
Razvoj metod za merjenje aerosolov, ki absorbirajo svetlobo v realnem času, so se začele na Berkeleyju leta 1978. Prvi Aethalometer® je bil uporabljen v raziskavi na terenu, in sicer poleti 1980: prve meritve na so bile opravljene leta 1982, leta 1986 pa so se z aetalometrom začele izvajati meritve koncentracij črnega ogljika na najbolj oddaljenih lokacijah, kot npr observatoriju na Južnem polu. Istega leta je bilo ustanovljeno podjetje Magee Scientific Company , katerega naloga je bil nadaljnji razvoj in komercializacija Aethalometra ter ga dalo na voljo za raziskave in merjenje koncentracij aerosolov. Aetalometri so se z leti začeli vse pogosteje uporabljati; več tisoč instrumentov je bilo dostavljenih na lokacije na vseh 7 kontinentih, objavljenih je bilo preko 9000 člankov, ki kakorkoli omenjajo besedo Aethalometer.
ZGODOVINA AETALOMETRA®
Aethalometer je instrument, ki se v svetovnem merilu najpogosteje uporablja za merjenje koncentracij aerosolov črnega (elementarnega) ogljika v realnem času. Skoraj dva tisoč aetalometrov je bilo do danes dostavljenih na lokacije na vseh sedmih kontinentih – od puščave Sahare do južnega tečaja, od Brazilije do Tibeta, od New Yorka do vrha gore Mauna Loa na Havajih. Prvi aetalometer je leta 1979 zasnoval dr. Anthony D. A. Hansen; prvi prototipi pa so bili razviti v osemdesetih letih 19. st. za različne raziskovalne projekte po svetu. Leta 1986 je bilo ustanovljeno podjetje Magee Scientific in dostavljen prvi instrument za komercialne namene. Leta 1995 se je proizvodnja aetalometrov preselila v Evropo. Leta 1997 so se osnovnemu aetalometru AE16, ki meri aerosole črnega ogljika pri 880 nm, pridružili modeli, ki omogočajo optično analizo pri dodatnih valovnih dolžinah. Pri instrumentu AE21 je bila dodana analiza v skoraj ultravijoličnem sevanju pri 370 nm, za katero je bilo ugotovljeno, da se zelo občutljivo odziva na aromatične organske spojine, ki jih najdemo v dimu zaradi kurjenja lesa in tobaka. Serija AE31 je omogočala optično analizo pri 7 valovnih dolžinah od 370 do 950 nm. S tem je analiza preko širšega optičnega spektra svetlobe postala bolj pogosta v raziskavah porazdelitve virov, atmosferski optiki in prenosu sevanja. Leta 2001 je bil na trg dan prenosni etalometer AE42, ki je imel enako elektroniko, analitično zmogljivost in funkcionalnost: vendar zapakiran v manjše ohišje z notranjo baterijo za mobilne aplikacije. S tem smo razširili aplikacije na področju javnega zdravja, epidemioloških študij in terenskega dela. AE42 je omogočil meritve koncentracij ogljičnih delcev v realnem času na avtobusih in vlakih, v bivalnih in delovnih prostorih, v bolnišnicah, na letališčih, v javnih prostorih in za mobilno kartiranje. Leta 2002 je bila na vseh modelih ponujena možnost t.i. »extended range« za izboljšano delovanje na lokacijah z visoko koncentracijo aerosolov kot alternativa prvotni različici »High sensitivity«. Leta 2007 je bilo v Ljubljani ustanovljeno podjetje »Aerosol«, ki se osredotoča izključno na znanost, tehnologijo in komercializacijo instrumentov za meritve ogljikovih aerosolov. Leta 2008 sej je pričel razvoj novega aetalometer, in sicer modela ‘naslednje generacije’ AE33. Ta je bil osnovan na novih znanstvenih in tehničnih dognanjih, in sicer je nudil močno izboljšano učinkovitost merjenja, nove uporabniške funkcije, komunikacijo in nov uporabniški vmesnik: ter imel vgrajene funkcije za izvajanje rutinskih testov delovanja in preverjanja kakovosti podatkov. Najpomembneje je, da je imel novi instrument imel vgrajeno patentirano merilno metodo DualSpot™. Slednje namreč zagotavlja dve pomembni prednosti: odpravo sprememb v odzivu zaradi učinkov „obremenitve z aerosolom“; in izračun parametra “kompenzacije obremenitve” v realnem času, in s tem nudi dodatne informacije o optičnih lastnostih aerosolov. Po testiranjih v sodelovanju z vodilnimi evropskimi raziskovalnimi inštituti je bil leta 2012 končnan razvoj modela AE33. Leta 2015 smo od Inštituta Dessert Research Institute (Reno, NV, ZDA) pridobili licenco za proizvodnjo in trženje termičnega analizatorja ogljika z več valovnimi dolžinami »DRI-2015«. Leta 2017 smo nato na trg dali analizator skupnega ogljika, model TCA-08. Ta revolucionarni instrument meri skupno vsebnost ogljika (TC) suspendiranih aerosolnih delcev v realnem času in je namenjen aplikacijam za spremljanje kakovosti zraka in znanstvenim aplikacijam. Leta 2020 smo na trg dali instrument Carbonaceous Aerosol Speciation System CASS – revolucionarni OC/EC analizator ter nekaj mesecev kasneje Magee Scientific Aethalometer® model AE43 – NOV prenosni merilnik črnega ogljika. Leta 2022 smo lansirali nov model DRI2015 – serija 2 s CE certifikatom in izboljšanimi tehničnimi lastnostmi za bolj zanseljivo delovanje.
.
1977
.
Optical attenuation method developed
.
1979
.
Aethalometer concept developed; research prototype
.
198O
.
First field test, first publication
.
1980
.
Measurements of BC at remote locations as tracer for long-range atmospheric circulation
.
1986
.
Recognition of importance of BC as tracer for the adverse health effects of diesel exhaust
.
1996
.
Manufacturing starts in Slovenia under OEM contract: AE16 (1 wavelength); AE21 (2 wavelengths); AE31 (7 wavelengths)
.
2OOO
.
Recognition of importance of BC aerosols for climate change forcing
.
2OO1
.
US EPA / ETV approval of AE31 Aethalometer
.
2OO7
.
Aerosol Co. founded in Slovenia for development of Aethalometers
.
2OO9
.
Development of “MicroAeth”
.
2O1O
.
‘Pattern Approval’ of AE31 Aethalometer in PR China
.
2O12
.
New model AE-33 Aethalometer released
.
2O14
.
US EPA / ETV approval of AE33 Aethalometer
.
2O15
.
License obtained from DRI to manufacture ‘DRI-2015’ multi-wavelength thermal carbon analyzer
.
2O17
.
Total Carbon Analyzer released
.
2O2O
.
Release of two new products, CASS and Magee Scientific Aethalometer® model AE43
.
2022
.
Release of the DRI model 2015-series 2
.
2023
.
Lansiranje aethalometrov AE36 in AE36s
ZGODOVINA ZNANOSTI IN TEHNOLOGIJE
Dobrodošli na straneh Zgodovina znanosti in tehnologije podjetja Aerosol Magee Scientific, kjer najdete seznam naših najpomembnejših dosežkov z vidika znanosti in tehnološkega razvoja.
Zgodba o uspehu se je začela 20. avgusta 1980, ko je bil objavljen uradni dokument z opisom Aethalometra:
Tako je Aethalometer skupaj z blagovno znamko Magee Scientific postal standard za merjenje delcev črnega ogljika, s katerim se primerjajo vsi drugi. Tukaj je nekaj ključnih lastnosti našega podjetja:
- Being a referenca za merjenje ogljičnih aerosolov z več kot 40 letnoi zgodovino v raziskavah in tehnološkem napredku.
- Proizvodnja zanesljivih instrumentov s skoraj 100% ‘nič odpovedi’ na odročnih lokacijah.
- V glavenem raziskujemo ogljične aerosole experts o katerih vemo največ> od kogarkoli drugega.
- Odgovorimo lahko na katerikoli odprto vprašanje o ogljičnih aerosolih – od najbolj kompleksnega do najbolj enostavnega.
- Imamo znanja iz praktične uporabe, tehničnega načrtovanja, komercialnega področja, obvladovanja podatkov, inosnovnih znanstvenih razlag,ter lahko zagotovimo, da je vsak instrument in vsaka meritev uporabljena na najboljši možni način.
Anthony D.A. Hansen, Ph.D., Berkeley, 1986
Zgodovina instrumentov
Zgodovina znanosti
Zgodovina znanosti in tehnologije
Zgodovina instrumentov
To je zgodovinski pregled naših instrumentov za merjenje ogljičnih aerosolov – od najosnovnejšega vzorčevalnika prahu do naprednega Aethalometra® AE33, pa vse do laboratorijskega večvalovnega termooptičnega analizatorja ogljičnih delcev OC/EC DRI-2015.
RAC Dust Sampler”, USA (1960’s)
V zgodnjih petdesetih letih 20. stoletja je med ZDA in ZSSR potekala oboroževalna jedrska tekma. ZSSR je na oddaljenih lokacijah na Arktiki izvajala poskuse na prostem, pri čemer je nastajal radioaktivni prah, ki je krožil po severni hemisferi. ZDA so razvile vzorčevalnike zraka, ki so prah zbirali na papirnatih trakovih, ki so jih nato pošiljali v laboratorije za analizo vzorcev v Kaliforniji. Analiza različnih radioaktivnih delcev (po razpadni energiji in razpolovni dobi) je pomagala določiti tip jedrske reakcije in Američanom omogočila oceno stopnje ruskega napredka.
Kmalu so opazili, da so se pri uporabi teh "zbiralnikov prahu" na mestnih območjih lise včasih obarvale sivo, včasih pa črno. S tem so določili t.i. "koeficient meglice", vendar (takrat) ni bilo povezano z nobeno posebno sestavino aerosolov. Spremljanje "COH" se je izvajalo na številnih mestnih lokacijah, zlasti v Kaliforniji, kjer je bil "smog" vse večji problem. Vendar je bil takrat poudarek (in finančna podpora) v celoti osredotočena na atmosferske reakcije, ki pretvarjajo hlape emisij vozil v "meglico" (aerosole, ki razpršijo svetlobo) in ozon. Te reakcije niso mogle proizvesti t.i. "črne" snovi ... vendar se nihče ni spraševal o naravi ali izvoru te "sive snovi" na papirnatih trakovih.
Vse do 1977.
Laboratorijski raziskovalni instrument, Univ. Kalifornija Berkeley, (1983)
Ta raziskovalni instrument je v laboratoriju Lawrence Berkeley izdelal Dr. Tony Hansen za svoje raziskovalne projekte. Ima tri vzporedne kanale za vzorčenje, ki na filtru s premerom 47 mm zbirajo tri majhne točke pri treh različnih pretokih zraka. Zunanja črpalka z dušilko je ustvarila pretok zraka; filter je osvetljevala žarnica; 4. del filtra je služil kot optična referenca; signali pa so se pošiljali v analogno-digitalni pretvornik, povezan z računalnikom Commodore-64.
Cilji raziskave so bili preučiti vklučevanje aerosolov črnega ogljika v naravne meglice in v laboratorjiske komore za tvorbo meglic z merjenjem "začetnih", "skupnih" in vmes formiranih sestavin aerosolov. Rezultati so pokazali, da so sveži aerosoli črnega ogljika dejansko higroskopični in zato lahko vplivajo na optične lastnosti in nukleacijo oblakov.
Aethalometer AE-6 (1987) Serijska št.: 870904
To je eden zadnjih aetalometrov, ki ga je ročno izdelal dr. Tony Hansen, in sicer leta 1987 na začetku delovanja podjeta »Magee Scientific« v svoji domači delavnici.
Instrument zbira vzorec na 47 mm filter iz kvarčnih vlaken premera in ga osvetli s svetlobo 12-voltne žarnice na žarilno nitko. Senzorski in referenčni fotodetektorji zagotavljajo napetostne signale preko priključkov na zadnji plošči. Pretok zraka je morala proizvajati zunanja črpalka z mehanskim krmilnim ventilom.
Uporabnik je moral napetostna signala 'S' in 'R' povezati z računalnikom, ju digitalizirati in nato obdelati podatke s preprostim algoritmom, napisanim v programu BASIC. Senzorja pretoka zraka ni bilo: zato je bil pretok zraka kot vhodni parameter za izračun. Ko je obremenitev dosegla svoj maksimum je bilo potrebno zamenjati filter ročno.
Kljub njihovemu primitivnemu videzu so bili nekateri od teh "aetalometrov" uporabljeni na lokacijah po Arktiki več kot 20 let.
Aethalometer AE-9 (1990) Serijska št. 900702
Tudi ta instrument – skupaj s »črpalko« – je bil izdelan »ročno« v Berkeleyju. Njegova analitična komora je uporabljala kvarčni filter s premerom 47 mm in ga osvetljevela z žarnico na žarilno nitko. Digitalni voltmetri so prikazali napetosti senzorskega in referenčnega signala ter stopnjo pretoka vzorčnega zraka, izmerjeno z notranjim senzorjem masnega pretoka. Kontrolni gumbi so uporabniku omogočali nastavitev napetosti 'nič' (lučka je ugasnjena) in 'span' (lučka je prižgana), čeprav to za sam izračun dejansko ni bilo potrebno. Šasija je vsebovala komercialni analogno-digitalni pretvornik z RS232 komunikacijo in dvema digitalnima V/I nadzornima linijama. Ti so bili uporabljeni za zaporedje preklopnikov za izbiro signala, ki ga je treba digitalizirati, ter za krmiljenje svetilke in črpalke (vklop-izklop). Na zadnji plošči je ta instrument preko COM vmesnika bil povezan z zunanjim računalnikom delujočim preko DOS programa, napisanem v jeziku BASIC.
Črpalka je bila v bistvu membranska črpalka z ohišjem in mehanskim dušilnim ventilom, indikatorjem pretoka ter vakuuma. Črpalko je krmilil polprevodniški rele povezanim z glavnim ohišjem aetalometra. Sistem je bilo možno programirati tako, da se zažene in ustavi ob vnaprej določenem času.
Ti instrumenti so so se dobavljali z enobarvnimi (prenosnimi) računalniki delujočih v DOS-u. Podatki so bili zapisani na disketo v zelo preprosti in intuitivni datotečni strukturi, vključno z meritvami (BC_.csv) in »datoteko« zapisov ter komentarjev v navadnem besedilu (MF_.txt). To je uporabniku zagotovilo konkurenčen in samostojen instrument za merjenje koncentracij črnega ogljika v realnem času.
Aethalometer AE-T14 (1995) Serijska št.: A950103
Ta aetalometer je bil prototip "AE-14" za instrument, pri katerem je bil uporabljen filterskih trak iz kvarčnih vlaken (od tod tudi oznaka "T"). Namenjen je bil uporabi neznanstvenih uporabnikom, oz. agencij za nadzor kakovosti zraka. Pri tem instrument je bil namreč prvič uporabljen filterski trak iz kremenčevih vlaken ojačanih s celulozno plastjo. V nasprotnem primeru filterski trak ne bi bil mehansko obstojen. Optična komora je bila namenoma zasnovana tako, da je izdelana iz standardnih plastičnih materialov, dvižni mehanizem pa je bil kar se da enostaven. Mehanizem za pomik traku je preko odmika prijemal in sproščal trak in s tem nadzoroval dolžino traku za pomik naprej. Elektronika je bila v spodnjem predelu komore. Prototip tega instrumenta je bil osnova za 'AE-16', ki ga je zasnoval Matjaž Zalar iz podjetja Optotek, slovenskega OEM podjetja, ki je leta 1996 prevzelo proizvodnjo aetalometrov.
Aethalometer AE-12 (1996) Serijska št.: 151
Ta aetalometer je bil zasnovan po specifikacijah podjetja "GIV" iz Nemčije, ki njegov razvoj tudi financiralo. Njihovo prepričanje je bilo da nemški trg potrebuje svoj instrument - kar se potem ni izkazalo za resnično. Zasnova je vključevala zaslon na dotik (nenavaden, drag in nefunkcionalen iz leta 1996); z nemškim računalnikom s procesorjem 80186, ki so ga potem kmalu ukinili. Le trije instrumenti od teh so bile izdelani, preden je potem podjetje GIV bankrotiralo. Celoten projekt je bil šolski primer nepriporočljivosti tržnikov, da imajo možnost definirati tehnične specifikacije, in nepriporočljivosti vlaganja velikih vsot denarja v izdelek, preden se predhodno ne preveri, ali trg to dejansko potrebuje.
Aethalometer AE-16 (1997) Serijska št.: 185
To je bil ‘klasični’ aetalometer iz obdobja 1996 – 2012. Zasnoval ga je Matjaž Zalar iz podjetja Optoteka na podlagi prototipa AE-14, ki ga je zasnoval Tony Hansen. Uporabljal je velike role filtrskega traku in notranjo črpalko z mehanskim ventilom za regulacijo pretoka: ker ni potreboval stalnega nadzora, se ga množično uporabljalo za nadzor kakovosti zraka. Elektronika fotodetektorja in krmilna vezja so bila zgrajena na eni plošči z generičnim (zamenljivim) digitalnim vmesnikom, zaslonom, tipkovnico ter uporabo klasične komunikacije. Na ta način se je lahko uporabilo standardni industrijski računalnik z eno osnovno ploščo. Podatke je zapisoval na vgrajen disketni pogon, kar je bila takrat velika inovacija in prednost: to je pomenilo, da instrument sploh ni potreboval podpornih sistemov in ga je bilo mogoče uporabljati samostojno iz ene same električne vtičnice. Najzgodnejši modeli so za osvetlitev uporabljali žarnico z žarilno nitko. Leta 1998 je bil optični vir spremenjen v LED svetilo z valovno dolžino 880 nm, kar je kasneje definiralo de facto valovno dolžino za določitev koncentracije črnega ogljika. Istega leta smo ustvarili različico instrumenta z živosrebrnim svetilom: slednje je kasneje dokazalo koncept povečane optične absorpcije pri kratkih valovnih dolžinah zaradi dima zaradi gorenja biomase, zlasti tobačnega dima, ki je bil pomembna tema v ZDA v tistem času. Leta 1999 smo so na tržišče prišle tudi UV LED diode, in izdelal se je aetalometer z dvojno valovno dolžino (označen z AE-21), v katerem je bila osvetlitev zaporedno preklapljana med 370 in 880 nm v enakomernih časovnih intervalih. Kasneje istega leta smo dodali še 5 LED diod različnih valovnih dolžin, s čimer se je izdelal 7-valovni aetalometer (označen z AE-31). Leta 1999 se še ni bilo vedelo, da so emisije črnega ogljika zaradi sežiganja biomase pomembne, koncept Ångströmovega eksponenta optične absorpcije pa je bil popolnoma nov in ni imel posebne vrednosti.
Ta instrument je imel vgrajeno tudi povečano ovalno obliko zajema vzorca, t.i. 'Extended Range'. Ta možnost je bila namenjena bolj onesnaženim mestom in s tem manjši porabi filtrskega traku. Ta visoko občutljiva opcija instrumenta je uporabila vstopno komoro z majhno okroglo odprtino za zajem vzorca oz zraka.
“R&P Aethalometer Module” AE-45 (2004) Serijska št.: 8100AE0101
Aethalometer "modul" AE-45 je bil zasnovan in izdelan izključno za podjetje ‘Rupprecht & Patashnick’ iz ZDA, proizvajalca zelo uspešnih analizatorjev ‘TEOM’ PM2.5. S tem so želeli ponuditi rešitev, ki bi se jo lahko priključilo na TEOM zračni tok in s tem zagotovilo preprosto meritev črnega ogljika z eno številko. Zasnova je temeljila na obstoječem in uspešnem "prenosnem" aetalometru AE-42, vendar je na žalost R&P zahteval toliko poenostavitve, da uporabnik ni mogel vedeti, ali "modul" AE-45 dejansko deluje pravilno ali ne.
Aethalometer AE-31 (2006) Serijska št. 716
Ta model je naslednik "klasičnega" aetalometra z enako optično analizo, vendar izboljšanimi podpornimi sistemi. Uporabljal se je zaslon in tipkovnica, integrirana v vratno ploščo; zamenjali smo disketni pogon s pomnilniško kartico Compact Flash; in namesto prejšnje črpalke z izmeničnim motorjem smo uporabili črpalko z nadzorovano hitrostjo z brezkrtačnim enosmernim motorjem. To je omogočilo zaprto zanko nadzora pretoka vzorca s programsko opremo, medtem ko je pomnilniška kartica podaljšala življenjsko dobo shranjevanja podatkov iz nekaj tednov na leta. Ti modeli so bili izjemno zanesljivi in sposobni nadaljnjega delovanja v zelo neugodnih pogojih in slabem ravnanju.
AE-43 prototype (2008)
Prototip AE-43 je bil zasnovan kot 'generacijska posodobitev' uveljavljenega AE-42 z zaslonom na dotik in lastnostmi, ki so jih določili inženirji. Njihovo prepričanje je bilo, da bi nekatere stranke želele "prenosni" instrument, ki bi ga lahko nosili naokoli: vendar obstoj te tržne niše ni bil nikoli preverjen in zato ta model ni bil nikoli razvit do konca. Na to sedaj gledamo bolj kot na primer "inženirskega pritiska" in ne "tržnega pritiska".
Transmissometer OT-21 (2009) Serijska št. xxx
Optični transmisometer izvede "statično" meritev optične absorpcije na vzorcu, ki je že bil predhodno zbran na filtru. Znanstveno načelo razmerja med slabljenjem prepuščene svetlobe in površinsko gostoto črnega ogljika so leta 1977 prvi raziskovali Tony Hansen, Lara Gundel, Hal Rosen in drugi iz Nacionalnega laboratorija Lawrence Berkeley. Leta 1979 je Tony Hansen ugotovil da, če bi se ta meritev izvajala neprekinjeno, medtem ko je vzorec hkrati v procesu zbiranja, bi lahko stopnjo spremembe atenuacije interpretirali kot nalaganja črnega ogljika. Ob poznavanju stopnje pretoka zraka je bilo mogoče izračunati koncentracijo BC: in tako je nastal princip aethalometra.
Optični transmisometer OT-21 je sodoben mikroprocesorsko krmiljen instrument, ki omogoča preprosto merjenje optične atenuacije (ATN) aerosolov na filtru. Filter, ki vsebuje vzorec aerosolov, je vstavljen v drsni pladenj, ki ima tudi prazen "referenčni" filter. OT-21 analizira pri dveh valovnih dolžinah 370 nm in 880 nm, enakih tistim, ki se uporabljajo v aethalometrih za določanje koncentracije črnega ogljika.
Aethalometer Model AE33 (2013) serijska št. xxx
Aethalometer Model AE33 je bil dan na trg leta 2013, in sicer za odpravo/popravek glavne težave pri merjenju optičnega prenosa skozi filtre: namreč nelinearnega odziva optične prepustnosti med nalaganjem delcev na filter, katerega obseg je nepredvidljiv in je odvisen od starosti in tipa aerosolov. Ta učinek pliva na razmerje med atenuacijo in »vsebnostjo črnega ogljika« pri večjih koncentracijah aerosolov na filtru, kar povzroči prekinitev podatkov pred in po premiku filtrskega traku.
AE33 zbira podatke hkrati na dveh točkah z različnima pretokoma. Primerjava podatkov v obeh kanalih na eni strani omogoča odpravo nelinearnega odziva optične prepustnosti zaradi nalaganja delcev; na drugi strani pa določiti parameter stanja ter izračunati „pravilen“ rezultat (brez nelinarnega odziva zaradi filtrskega traku).
AE33 analizira pri sedmih valovnih dolžinah na osnovni časovni osnovi 1 sekunde. Pretok zraka zagotavlja v zaprto zanko povezana črpalka z brezkrtačnim motorjem s spremenljivo hitrostjo. Optično korektno delovanje se lahko potrdi s kompletom filtrov z nevtralno optično gostoto, določeni po fotometričnih standardih.
Na AE33 je mogoče povezati več zunanjih naprav in ga povezati z omrežji za delovanje, upravljanje in pridobivanje podatkov na daljavo.
Instrument je izjemno robusten in zanesljiv. Do leta 2020 je bilo na vseh sedem kontinentov prodanih več kot 1000 enot.
DRI 2015 Multiwavelength Thermal/Optical Carbon Analyzer (2015 Serijska št. xxx)
Termalni/optični analizator ogljika z več valovnimi dolžinami DRI Model 2015 je naslednjik široko uporabljenega instrumenta DRI Model 2001 (od raziskovalnega inštituta DRI) za kvantificiranje organskega ogljika (OC), elementarnega ogljika (EC, imenovan tudi črni ogljik [BC]) in s temperaturo ločene frakcije ogljika na filtrih (Chow et al., 1993). Model 2015 ohranja dosledno merjenja OC in EC s prejšnjim modelom DRI 2001, hkrati pa zmanjšuje stroške potrošnega materiala in vzdrževanja v primerjavi s predhodnikom. S tem modeloma nadomeščamo optične meritve določanja zoglenelosti OC frakcije pri 633 nm, in sicer z odbito (R) in oddano (T) intenziteto pri valovnih dolžinah 405, 445, 532, 635, 780, 808 in 980 nm. Dodatne optične informacije je mogoče uporabiti za oceno absorpcije svetlobe pri več valovnih dolžinah vzorca, sklepanje o koncentraciji rjavega ogljika (BrC) v vzorcu in dodatne informacije uporabe frakcij ogljika v študijah porazdelitve virov (Chen et al., 2015; Chow et al., 2015). Programska oprema Modela 2015 vključuje pogosto uporabljene termalne protokole, kot so IMPROVE_A (Chow et al., 2007; 2011), EUSAAR (Cavalli et al., 2010) in NIOSH (Birch in Cary, 1996; Chow et al., 2001). ) in ga je mogoče programirati za posnemanje katerega koli drugega protokola. Hkratno merjenje refleksije in transmisije pri vseh valovnih dolžinah v vsaki analizi omogoča reprodukcijo katere koli druge toplotne/optične metode in ima potencial za boljšo karakterizacijo dodatnih lastnosti ogljičnih aerosolov.
Total Carbon Analyzer TCA08 (2017) Serijska št. xxx
Instrument TCA08 Total Carbon Analyzer uporablja termično metodo za določanje celokupnega ogljika (TC). Instrument pri kontroliranem pretoku vzorčenja zbere vzorec aerosolov na kvarčni filter s premerom 47 mm. Ta je zaprt v majhni komori iz nerjavečega jekla. Čas vzorčenja je 1 h (privzeto), vendar je lahko prednastavljen od 20 minut do 24 ur. Instrument ima dva vzporedna kanala za vzorčenje in analizo, s pretokom zraka, ki ga krmilijo kroglični ventili. Medtem ko en kanal zbira svoj vzorec za naslednje časovno obdobje, drugi kanal analizira vzorec, zbran v prejšnjem obdobju. Instrument s tem na kontinuiran način deluje in pridobiva podatke.
